UVOD
Voda, ki je kemijsko zelo preprosta spojina kisika in vodika, je količinsko najpomembnejša sestavina organizmov in odločilna snov za večino biokemijskih reakcij. Voda je življensko okolje okoli deset milijonov rastlinskih in živalskih vrst, ki še zdaleč ni raziskano. V svetovnih morjih nastane največ organskih snovi in veliko več kisika, kot ga proizvedejo zelene rastline na kopnem. Kako zelo pomemben naravni vir za človeka so vode, pa se zavemo šele, ko njena količina ali kakovost ne zadostita našim potrebam.
VODA JE ŽIVLJENJE
Kako se nam torej upoveduje voda? Naše praktične, kulturne in simbolne predstave, povezane z vodo, izražajo in poganjajo pomeni, ki jih v vodo investiramo. Voda ima moč, da poraja življenje, ga prenavlja in ohranja. Z njeno »udomačitvijo« in opravljanjem nadzora nad njo je zgodovinsko gledano napredoval razvoj poljedelstva, kateri začetki segajo daleč v neolitik, v čas pred približno 12.000 leti, sledil pa mu je razvoj velikih kultur, centraliziranih držav in njihovih urbanih središč tam, kjer so okoliščine to dopuščale. Temelji starejših civilizacij Mezopotamije, Egipta, Indije in Kitajske so počivali na rodovitnih bregovih in v dolinah velikih »udomačenih« rek (Evfrat in Tigris, Nil, Ind, Jangce in Rumena reka), ki so zagotavljale zanesljivo oskrbo z vodo, s poplavljanjem pa so bogatile obrečni svet in napeljevale k ustvarjalnosti obrečnih ljudstev. Z naprednejšim rečnim (in pozneje pomorskim) transportom se je širila vojaška moč imperijev, izmenjevale so se dobrine in ideje. Sprva zgolj spretno in dobro premišljeno izkoriščanje cikličnega poplavljanja rek (poljedelstvo s poplavnim namakanjem) se je z razvojem hidravlične tehnologije od 6. tisočletja pr. n. št. dalje preobražalo v sistematično upravljanje rečnega vodnega bogastva.
VODA IN SVETO
Voda je prvina, ki omogoča rodnost, rast, obilje, hkrati pa se kaže kot mogočna sila smrti in uničenja. Ta vitalna tekočina, obvladana in v zmernih količinah, je prilagodljiva, voljna, pohlevna, ubogljiva in ustrežljiva. Lahko pa je tudi samovoljna, nasilna, grozeča in smrtonosna. Doživljanje vode zaradi teh in že prej omenjenih lastnosti ter izredne pomembnosti za obstoj v človeškem simbolnem svetu transcendira v duhovno oziroma religiozno izkušnjo.
Negotovost in strah pred uničevalno vodo (velika deževja in poplave, pa tudi suše), istočasno pa tudi hvaležnost za njeno naklonjenost in zagotavljanje letnih padavin v poljedelskem ciklu so ljudi vse od pradavnine napeljevali k izvajanju ritualov, da bi se moč vode ohranila v ravnovesju. V poganskih vodnih kultih in njihovih prežitkih v monoteističnih religijah so voda, vodni kraji in njihovi zavetniki/bogovi dobili dimenzijo svetosti. Nebu, morju, rekam, jezerom, izvirom… so se ljudje tako poklanjali z darovanjem, žrtvovanjem, molitvami in priprošnjami. Ena takih svetih rek je denimo znameniti Ganges. Hindujci, ki reki pravijo Ganga, jo častijo kot poosebljeno boginjo in verjamejo, da kopel v njej izmije njihove grehe in jim omogoči izstop iz večnega cikla življenja in smrti. V nekaterih verah (npr. v islamu, judaizmu in šintoizmu) je šele ritualno očiščen je vernik nared za pristop k svetemu ali pred Boga. V pripovedih o vodnih čudežih (Jezusova Hoja po vodi ali ko je Mojzes razdelil Rdeče Morje) se zrcali božanska moč oziroma božja naklonjenost, v mitih o vesoljnem potopu (v judaizmu, hinduizmu, v mezopotamski in starogrški mitologiji …) pa dobita svoj izraz božja jeza in kaznovanje za grehe človeštva.
